Pa smo zaključili

Sem jo kar malo vzljubila, tole mojo Banjaluko, v tem letu: mestni utrip, balkanska odprtost, ogromno kulturne ponudbe, prijetni ljudje, ki so me malček spuščali v svoje svetove in mi jih odpirali ... Pa seveda moja slovenščina ter ljubezen do nje in Slovenije - vse to sem lahko vsakič znova uresničevala pri svojem delu z učenci - od najmlajših z igricami Ali je kaj trden most, Gnilo jajce, takšnimi in drugačnimi izševankami do najstarejših, ki so me spravljali v zadrego, na primer zakaj se ne reče delam pri ministrtvu, če delam pri notarju, zakaj se reče bolan in ne bolen, če pa so vsi naši pridevniki na -en ...
Torej na svidenje jeseni ...

Banjaluka

Doboj

Prijedor

Lipa, lipari, lipanj ...

Banjaluka te dni diši po lipi, ne diši, buhti po lipinem vonju. Na vsakem koraku vonj po lipi ... Ja, lipa je značilna za Banjaluko vasj tako kot kostanj. In kdo so lipari? Policaji, ki so sploh včasih stali ob lipah in "hvatali" prekrškarje. Lipanj pa hrvaško oz. staroslovansko ime za mesec junij. Ima neka tajna veza, ima ...

Joj, ta jezik je tako smešen, zanimiv ...

Fascinantno, fascinantno - vedno znova ...


Bučen aplavz - poznate, ne? Od kod bučen? Iz buke - srbske besede za hrup. Oni jo še imajo, mi pa ne več, imamo pa še bučen :).


Kako je smešno, ko mi tile moji Slovenci govorijo o dobrem domačinu. Kontekst: "Vaše društvo je pa pravi domačin." Domačin? Ja - spet interferenca, to je namreč srbska beseda za gostitelja. No, v slovenščini pa je nekaj čisto drugega. :)


"Utrujena sem, ker sem včeraj malo spila." Besede ene prijateljice od tu. Jaz pa - hm, spila?! Aja, SPALA! In vem zakaj, ker preteklik tvori iz sedanjiške oblike spim. Še bolj smešno pa je, ko rečejo: bom grela ... Mislim, da je to podobno tudi pri otrocih, da deležnik tvorijo iz sedanjiške oblike. Naša Lučka tudi reče: Bom vzamela. :)


Primer kućni ljubimec: ena učenka mi je zadnjič rekla: "vsako jutro peljem hišnega ljubimca na sprehod ..." Jaz pa v smeh, kam gredo ti časi, da se ljubimce sprehaja ... V mislih pa je imela seveda hišnega ljubljenčka.


Evo, tale reklama pa mi je kot Slovenki tudi za nasmeh privabit na usta.

Čudoviti so ...

Tole ni nič od daleč za blizu, ampak blizu, blizu, če sem doma - in vsakič znova ugotavljam, da so res lepi - naši hribi namreč. Hu, se bom še potepala po njih - in jih kdaj začutila tudi pod milim nebom, ako Bog da ... Z Majo sva bili na Košuti, da sva si ogledali, kako bova izpeljali dvodnevno turo na taboru - se bo dalo, seveda, 1. dan s Kofc na Veliko vrh, Kladivo ter povratek na Planino Dolga njiva, 2. dan pa Košutnikov turn in povratek v tabor. Jupijajaja!!!

Proti Kofcam

Barvna idila

Blizu je meja

Mi2

Clusijev ali Kochov svišč?

Kranjski jeglič

Pogled proti Kladivu in Košutnkovem turnu

Nabiralec regrata - ja, ja, nič več ni tako kot včasih :)

Radovednici

Radovednici

Pogled od spodaj

Zazrtost ...

Spet doma

Za tri dni na OŠ Planina pri Sevnici ... Prijetno vzdušje na šoli, topel sprejem mojih učencev dopolnilnega pouka iz Banjaluke in Prijedora, potem pa na polno: po Planini, Celju, Šentjurju + plavalni športni dan v Laškem, bobkart na Celjski koči in udeležba pri navadnem pouku. Zaključek pa: še bi se radi vrnili ...

Tukaj pa še utrinki. 

Res je lepa  

Tri planike za začetek

 Zbor pred šolo

 

Pri Turški lipi na Planini

V Laškem

Sodobni Karlini :)

 Združeni v teldovadnici

Sami na Rifniku za zaključek

Na ekskurziji v Novem mestu in Ljubljani

Enostavno čudovito ... Tole mesto ob Krki me je povsem očaralo ... Čarali so me intenzivne zeleno-modro-rumene barve pomladnega vremena, prijaznost gostiteljev (Gimnazije Novo mesto, ravnateljice, mentorice izmenjave in njenih učencev), izredna lega Gimnazije z najlepšim pogledom iz knjižnice na podstrešju, vse znamenitosti, ki smo si jih ogledali (potep po Novem mestu, kostanjeviška galerija, pletrski samostan, Ljubljana in Hiša eskperimentov ...), nazadnje in najbolj pa spoznanje, da so otroci povsod enaki  in da je toliko življenjske radosti v njih, da se je človek kar neleze ...

In se že veselim eksurzije od srede do petka, ko bomo pa z mlajšo skupino obiskali naše konce - Planino, nad katero pa sem očarana že tako dlje časa ...


Nekaj fotografij pa tudi v moji galeriji.

Čudovito ...

Pred kapiteljsko cerkvo z banjaluškimi otroki

Na Otočcu - gostje in gostitelji

Za konec ...

Treslo nas je ...

... in je bilo kar malo čudno ... Ja, s četrtka na petek, ob pol dveh, epicenter je bil 10 kilometrov vzhodno od Banjaluke, pri Čelincu, kjer naj bi bila moč med 5. in 6. stopnjo po Merkalijevi lestvici.
Še dobro, da mi je zadnjič Bernarda povedala, da je bilo tresenje že pred kakim mesecem (jaz takrat nisem bila v Banjaluki), sem pa ob zdajšnjem tresenju takoj vedela, za kaj gre ... Nisem odpirala vhodnih vrat (tako mi je svetovala Marija, češ da se le-te zaradi sesedanja podbojev lahko zataknejo), nisem si še nič pakirala dokumentov, samo mislila sem si, da je dobro, da sem v najvišjem nadstropju in mirno zaplavala nazaj v sen ...