Ob uganki Nataše Konc Lorenzutti Deževje, močo ima rad, pravijo mu ... (MOČERAD, seveda) razlagam otrokom, kaj je to. In oni, ja, daždevnjak. Jaz pa, pa ne deževnik. To je kot kuščar, samo da je črn z rumenimi pikami. Oni pa spet: ja, daždevnjak. Aha, torej rečete vi njemu daždevnjak. Kako pa potem rečete našemu deževniku - temu črvu, ki pride na plano predvsem ob dežju? Kišna glista! Aha, vse jasno: daždevnjak, ki zveni kar malo slovensko, in kišna glista, ki že zveni dosti po njihovo za slovenska močerad in deževnik. Močerad ne zveni kar nič po slovensko - tako na prvi pogled, na drugega pa že malo: tak, ki ima rad močo, mokroto. Aha! In tudi etimološki slovar mi pritrdi, poda pa še eno razlago: da bi lahko beseda izhajala iz praslovanskega močer, ki pomeni deževnika ali mokro golazen (tudi v slovenščini imamo močerila za človeško ribico) in izpeljanke na osnovi hed- v pomenu jesti. In če je domneva pravilna, bi lahko močerad v osnovi pomenil tudi takega, ki je deževnike. Biologi, ali to drži?
Ni komentarjev:
Objavite komentar