In še ena velika noč

Neobičajno mirna je bila ta nedelja. Seveda - velika noč, tokrat pravoslavna! Najvestnejši verniki so lahko šli k prvi maši (k uranku) že ob 6 h, potem pa so se, vrnili v svoje domove - po tišini v svojem bloku in tudi mirnem ozračju v mestu pa predvidevam, da jih je šla večina na selo. Tale zveza ići na selo je tukaj zelo pogosto rabljena in nikakor ne najdem ustreznega prevoda zanjo: pomeni nekako iti k babici in dedku oz. sorodnikom na vas, ampak ko nas po vikendu ali kakih praznikih kdo vpraša, kje si bil, pa četudi si bil na vasi pri sorodnikih (saj najbrž je tudi pri nas resnica, da se mestni ljudje med vikendom radi na vasi, na podeželju), ne rečemo na vasi. Kako pa? Če imamo na vasi vikend, potem na vikendu. Če imamo na vasi stare starše, potem pri starih starših. Hm, bi bilo kakšne mestne ljudi za vprašat ...
Potem pa še to: prav zanimivo je srečat sveštenika (duhovnika), ko parkira avto pred tvojim blokom. Ja, moj sosed je - in od drugih ljudi ga loči le dolga črna obleka, sicer pa je po svojem načinu življenja s službo, družino in domom le eden izmed nas - bi rekla, nekako bolj domač ...

Marijin piretak za okus pravoslavne velike noči

Velikonočno v Prijedoru

V Prijedoru učim malo skupino otrok, ki pa je toliko bolj prizadevna in dovzetna za kakršnekoli pobude. Tako smo veliko soboto praznovali tudi pri pouku slovenščine - najprej smo prebrali članek o veliki noči, potem pa si tudi sami privoščili malo prazničnega vzdušja - z barvanjem pirhov. Nastale so prave mojstrovine - otroci so bili navdušeni nad lastnimi izdelki, jaz pa nad njimi, ki so se tako veselili druženja ob delu. Pa še sama sem se nekaj naučila: plesti venček iz marjetic - 7-letna Ivana je bila moja učiteljica.

Takole smo začeli ...

Eni režejo nogavice, drugi že vstavljajo jajce

Jajce je treba v nogavico dobro zavezati

Sonja in Ivana pri ustvarjanju

 

Pomoč mlajšim

Potem pa že radovedno kukanje, ali so jajca že obarvana

Hu, smo bili neučakani, da se jajca sploh niso mogla ohladiti

Prva lepotica

Prve štiri so bile res najlepše

Najmlajši pa že pri barvanju jajc za na oglasno desko 

Denis je pomagal dekorirati košaro

Tijana je dekoracijo finiširala - tudi s pomočjo Ivaninega venčka

Potem pa le še končni izdelek - multikulturni, v sredino smo namreč postavili piretak - krušni venček, kamor pravoslavni verniki postavijo velikonočno jajce

 

Potem pa venček učencev ob velikonočnem izdelku

Še velikonočni venček z učiteljico

Pa ponosni učenki

Močerad

Ob uganki Nataše Konc Lorenzutti Deževje, močo ima rad, pravijo mu ... (MOČERAD, seveda) razlagam otrokom, kaj je to. In oni, ja, daždevnjak. Jaz pa, pa ne deževnik. To je kot kuščar, samo da je črn z rumenimi pikami. Oni pa spet: ja, daždevnjak. Aha, torej rečete vi njemu daždevnjak. Kako pa potem rečete našemu deževniku - temu črvu, ki pride na plano predvsem ob dežju? Kišna glista! Aha, vse jasno: daždevnjak, ki zveni kar malo slovensko, in kišna glista, ki že zveni dosti po njihovo za slovenska močerad in deževnik. Močerad ne zveni kar nič po slovensko - tako na prvi pogled, na drugega pa že malo: tak, ki ima rad močo, mokroto. Aha! In tudi etimološki slovar mi pritrdi, poda pa še eno razlago: da bi lahko beseda izhajala iz praslovanskega močer, ki pomeni deževnika ali mokro golazen (tudi v slovenščini imamo močerila za človeško ribico) in izpeljanke na osnovi hed- v pomenu jesti. In če je domneva pravilna, bi lahko močerad v osnovi pomenil tudi takega, ki je deževnike. Biologi, ali to drži?