Hm, čudno je tole z mojo srbščino, in ko sem bila že kar večkrat pohvaljena, sem se tudi malo osamozavestila ... Dialogi v zvezi s tem gredo nekako takole:
BILOKOJA OSOBA: Slovenka i vi živite u Banjaluci?
NINA: Da.
BILOKOJA OSOBA: Pa kako to? Slovenka i u Banjaluci. Šta radite ovjde?
NINA: Posao i to.
BILOKOJA OSOBA: Ma da. I kako ste se navikli?
NINA: Ide ...
BILOKOJA OSOBA: I koliko dugo ste već ovdje?
NINA: 4 mesece. (No, ta številka je zdaj že višja ...)
BILOKOJA OSOBA: Nemojte. Pa baš dobro prićate srpski.
NINA: Hvala. Trudim se. (No, do pred nedavnega sem na temle mestu zvesto uporabljala snažim se, tako ene pol leta, dokler me Maja ni prijazno opozorila, da snažim se pomeni krepim se, v smislu v fitnesu se snažimo; pa v tako dobri veri sem ga uporabljala :( )
No, zadnjič pa tale dialog ni imel takega zaključka. Ko sva z gospodom, pri katerem razvijam fotografije, začela s podobnim dialogom, češ aha, nastavnica slovenačkog jezika, posao onda, pa dobro to, ali recite, Nina, koliko dugo ste već ovdje, in jaz pola godine, je on zaključil: Pa Nina, vi baš dobro prićate ... (malo je postal, potem pa udaril) SLOVENAČKI. In sem se mu res lepo zahvalila za ta kompliment. Res, ni ga lepšega kot to, da se TRUDIM govoriti po njihovo, on pa oceni za dobro mojo slovenščino. :)
In se spomnim svoje češčine, ki sem se jo učila na faksu in se mi je tudi dozdevalo, da jo znam ... Tako smo pred parimi leti bili na neki ekskurziji na Češkem in sem mluvila česky - mislila, da mluvim, potem pa zopet dobila kompliment od ene Čehinje v stilu: Pa kako lahko tebe tako dobro razumem, ko govoriš slovensko, drugih Slovencev pa ne ... Hm, mogoče, ker sem se TRUDILA govoriti češko :)
Ja, tako je s temi slovanskimi jeziki - včasih se je zaradi vseh podobnosti drugi slovanski jezik res težje dobro naučiti - torej malo bolj s tem v zvezi razumem tudi vse Bosance in druge južne sosede, ki delajo pri nas ... Sploh ker velikokrat slišim zgodbe, kako Slovenci takoj začnejo govoriti po njihovo (je to jugonostalgija, hlapčevstvo, bogvedi) - torej niti nimajo vedno priložnosti, da bi se naučili ...
Pa še na en jezikovni pojav sem naletela tu, katerega psihologije pa še nisem čisto naštudirala ...Večkrat sem že naletela, da potem ko mene ali kakšnega slovenskega prijatelja, prijateljico, ki je pri meni na obisku, slišijo, kako se trudimo pa njihovo in nam ne gre najbolje, začnejo oni po angleško. Meni pa takrat naredi - da se pa mi ne bomo mogli pomenit po slovansko, pa se naj vse konča. In ne - po angleško pa z njimi neću. Zakaj začnejo s to angleščino, ko jim je vendar jasno, da smo iz slovanskega sveta ... Se trudijo? Je to priložnost za njihovo angleščino? Je to malo "podjebavanja"? Verjamem, da prvo.
BILOKOJA OSOBA: Slovenka i vi živite u Banjaluci?
NINA: Da.
BILOKOJA OSOBA: Pa kako to? Slovenka i u Banjaluci. Šta radite ovjde?
NINA: Posao i to.
BILOKOJA OSOBA: Ma da. I kako ste se navikli?
NINA: Ide ...
BILOKOJA OSOBA: I koliko dugo ste već ovdje?
NINA: 4 mesece. (No, ta številka je zdaj že višja ...)
BILOKOJA OSOBA: Nemojte. Pa baš dobro prićate srpski.
NINA: Hvala. Trudim se. (No, do pred nedavnega sem na temle mestu zvesto uporabljala snažim se, tako ene pol leta, dokler me Maja ni prijazno opozorila, da snažim se pomeni krepim se, v smislu v fitnesu se snažimo; pa v tako dobri veri sem ga uporabljala :( )
No, zadnjič pa tale dialog ni imel takega zaključka. Ko sva z gospodom, pri katerem razvijam fotografije, začela s podobnim dialogom, češ aha, nastavnica slovenačkog jezika, posao onda, pa dobro to, ali recite, Nina, koliko dugo ste već ovdje, in jaz pola godine, je on zaključil: Pa Nina, vi baš dobro prićate ... (malo je postal, potem pa udaril) SLOVENAČKI. In sem se mu res lepo zahvalila za ta kompliment. Res, ni ga lepšega kot to, da se TRUDIM govoriti po njihovo, on pa oceni za dobro mojo slovenščino. :)
In se spomnim svoje češčine, ki sem se jo učila na faksu in se mi je tudi dozdevalo, da jo znam ... Tako smo pred parimi leti bili na neki ekskurziji na Češkem in sem mluvila česky - mislila, da mluvim, potem pa zopet dobila kompliment od ene Čehinje v stilu: Pa kako lahko tebe tako dobro razumem, ko govoriš slovensko, drugih Slovencev pa ne ... Hm, mogoče, ker sem se TRUDILA govoriti češko :)
Ja, tako je s temi slovanskimi jeziki - včasih se je zaradi vseh podobnosti drugi slovanski jezik res težje dobro naučiti - torej malo bolj s tem v zvezi razumem tudi vse Bosance in druge južne sosede, ki delajo pri nas ... Sploh ker velikokrat slišim zgodbe, kako Slovenci takoj začnejo govoriti po njihovo (je to jugonostalgija, hlapčevstvo, bogvedi) - torej niti nimajo vedno priložnosti, da bi se naučili ...
Pa še na en jezikovni pojav sem naletela tu, katerega psihologije pa še nisem čisto naštudirala ...Večkrat sem že naletela, da potem ko mene ali kakšnega slovenskega prijatelja, prijateljico, ki je pri meni na obisku, slišijo, kako se trudimo pa njihovo in nam ne gre najbolje, začnejo oni po angleško. Meni pa takrat naredi - da se pa mi ne bomo mogli pomenit po slovansko, pa se naj vse konča. In ne - po angleško pa z njimi neću. Zakaj začnejo s to angleščino, ko jim je vendar jasno, da smo iz slovanskega sveta ... Se trudijo? Je to priložnost za njihovo angleščino? Je to malo "podjebavanja"? Verjamem, da prvo.
Samo da se trudiš in snažiš:)
OdgovoriIzbriši