sreda, 30. marec 2011
ponedeljek, 28. marec 2011
Po slovensko ali lokalno?
Hm, čudno je tole z mojo srbščino, in ko sem bila že kar večkrat pohvaljena, sem se tudi malo osamozavestila ... Dialogi v zvezi s tem gredo nekako takole:
BILOKOJA OSOBA: Slovenka i vi živite u Banjaluci?
NINA: Da.
BILOKOJA OSOBA: Pa kako to? Slovenka i u Banjaluci. Šta radite ovjde?
NINA: Posao i to.
BILOKOJA OSOBA: Ma da. I kako ste se navikli?
NINA: Ide ...
BILOKOJA OSOBA: I koliko dugo ste već ovdje?
NINA: 4 mesece. (No, ta številka je zdaj že višja ...)
BILOKOJA OSOBA: Nemojte. Pa baš dobro prićate srpski.
NINA: Hvala. Trudim se. (No, do pred nedavnega sem na temle mestu zvesto uporabljala snažim se, tako ene pol leta, dokler me Maja ni prijazno opozorila, da snažim se pomeni krepim se, v smislu v fitnesu se snažimo; pa v tako dobri veri sem ga uporabljala :( )
No, zadnjič pa tale dialog ni imel takega zaključka. Ko sva z gospodom, pri katerem razvijam fotografije, začela s podobnim dialogom, češ aha, nastavnica slovenačkog jezika, posao onda, pa dobro to, ali recite, Nina, koliko dugo ste već ovdje, in jaz pola godine, je on zaključil: Pa Nina, vi baš dobro prićate ... (malo je postal, potem pa udaril) SLOVENAČKI. In sem se mu res lepo zahvalila za ta kompliment. Res, ni ga lepšega kot to, da se TRUDIM govoriti po njihovo, on pa oceni za dobro mojo slovenščino. :)
In se spomnim svoje češčine, ki sem se jo učila na faksu in se mi je tudi dozdevalo, da jo znam ... Tako smo pred parimi leti bili na neki ekskurziji na Češkem in sem mluvila česky - mislila, da mluvim, potem pa zopet dobila kompliment od ene Čehinje v stilu: Pa kako lahko tebe tako dobro razumem, ko govoriš slovensko, drugih Slovencev pa ne ... Hm, mogoče, ker sem se TRUDILA govoriti češko :)
Ja, tako je s temi slovanskimi jeziki - včasih se je zaradi vseh podobnosti drugi slovanski jezik res težje dobro naučiti - torej malo bolj s tem v zvezi razumem tudi vse Bosance in druge južne sosede, ki delajo pri nas ... Sploh ker velikokrat slišim zgodbe, kako Slovenci takoj začnejo govoriti po njihovo (je to jugonostalgija, hlapčevstvo, bogvedi) - torej niti nimajo vedno priložnosti, da bi se naučili ...
Pa še na en jezikovni pojav sem naletela tu, katerega psihologije pa še nisem čisto naštudirala ...Večkrat sem že naletela, da potem ko mene ali kakšnega slovenskega prijatelja, prijateljico, ki je pri meni na obisku, slišijo, kako se trudimo pa njihovo in nam ne gre najbolje, začnejo oni po angleško. Meni pa takrat naredi - da se pa mi ne bomo mogli pomenit po slovansko, pa se naj vse konča. In ne - po angleško pa z njimi neću. Zakaj začnejo s to angleščino, ko jim je vendar jasno, da smo iz slovanskega sveta ... Se trudijo? Je to priložnost za njihovo angleščino? Je to malo "podjebavanja"? Verjamem, da prvo.
BILOKOJA OSOBA: Slovenka i vi živite u Banjaluci?
NINA: Da.
BILOKOJA OSOBA: Pa kako to? Slovenka i u Banjaluci. Šta radite ovjde?
NINA: Posao i to.
BILOKOJA OSOBA: Ma da. I kako ste se navikli?
NINA: Ide ...
BILOKOJA OSOBA: I koliko dugo ste već ovdje?
NINA: 4 mesece. (No, ta številka je zdaj že višja ...)
BILOKOJA OSOBA: Nemojte. Pa baš dobro prićate srpski.
NINA: Hvala. Trudim se. (No, do pred nedavnega sem na temle mestu zvesto uporabljala snažim se, tako ene pol leta, dokler me Maja ni prijazno opozorila, da snažim se pomeni krepim se, v smislu v fitnesu se snažimo; pa v tako dobri veri sem ga uporabljala :( )
No, zadnjič pa tale dialog ni imel takega zaključka. Ko sva z gospodom, pri katerem razvijam fotografije, začela s podobnim dialogom, češ aha, nastavnica slovenačkog jezika, posao onda, pa dobro to, ali recite, Nina, koliko dugo ste već ovdje, in jaz pola godine, je on zaključil: Pa Nina, vi baš dobro prićate ... (malo je postal, potem pa udaril) SLOVENAČKI. In sem se mu res lepo zahvalila za ta kompliment. Res, ni ga lepšega kot to, da se TRUDIM govoriti po njihovo, on pa oceni za dobro mojo slovenščino. :)
In se spomnim svoje češčine, ki sem se jo učila na faksu in se mi je tudi dozdevalo, da jo znam ... Tako smo pred parimi leti bili na neki ekskurziji na Češkem in sem mluvila česky - mislila, da mluvim, potem pa zopet dobila kompliment od ene Čehinje v stilu: Pa kako lahko tebe tako dobro razumem, ko govoriš slovensko, drugih Slovencev pa ne ... Hm, mogoče, ker sem se TRUDILA govoriti češko :)
Ja, tako je s temi slovanskimi jeziki - včasih se je zaradi vseh podobnosti drugi slovanski jezik res težje dobro naučiti - torej malo bolj s tem v zvezi razumem tudi vse Bosance in druge južne sosede, ki delajo pri nas ... Sploh ker velikokrat slišim zgodbe, kako Slovenci takoj začnejo govoriti po njihovo (je to jugonostalgija, hlapčevstvo, bogvedi) - torej niti nimajo vedno priložnosti, da bi se naučili ...
Pa še na en jezikovni pojav sem naletela tu, katerega psihologije pa še nisem čisto naštudirala ...Večkrat sem že naletela, da potem ko mene ali kakšnega slovenskega prijatelja, prijateljico, ki je pri meni na obisku, slišijo, kako se trudimo pa njihovo in nam ne gre najbolje, začnejo oni po angleško. Meni pa takrat naredi - da se pa mi ne bomo mogli pomenit po slovansko, pa se naj vse konča. In ne - po angleško pa z njimi neću. Zakaj začnejo s to angleščino, ko jim je vendar jasno, da smo iz slovanskega sveta ... Se trudijo? Je to priložnost za njihovo angleščino? Je to malo "podjebavanja"? Verjamem, da prvo.
četrtek, 17. marec 2011
Večer slovenskega filma
Tale naslov spominja na ... eh, tisto je bil pa Teden domačega filma - v Celju pred leti ... Se mi je zdelo, da spominja, a ne ... :)
Predlagala sem, da bi si na društvu vsak drugi torek v mesecu ogledali en slovenski film. Prišel bi, kdorkoli bi želel, naredila bi en uvod, na koncu pa bi se malo pogovorili. In smo začeli - ta torek, 15. marca, s klasiko slovenskega filma: Cvetje v jeseni, ki sem ga izbrala zaradi odlične literarne predloge, odlične glasbe in lepih prizorov narave Škofjeloško-Cerkljanskega pogorja. Pa seveda zato, ker v njem nastopata starosti slovenskega filma - takrat še zelo mlada Milena Zupančič in Polde Bibič.
"Nina, pa zakaj si izbrala tako žalosten film?" me je na koncu vprašal en gospod. Hm, mogoče pa sem res premalo gledala na vsebino, ampak le na vse tiste druge odličnosti. A kdor je v filmu videl in slišal vse tiste elemente, zaradi katerih sem film izbrala, je zagotovo užival.
Naslednjič pa kaj bolj veselega!
Predlagala sem, da bi si na društvu vsak drugi torek v mesecu ogledali en slovenski film. Prišel bi, kdorkoli bi želel, naredila bi en uvod, na koncu pa bi se malo pogovorili. In smo začeli - ta torek, 15. marca, s klasiko slovenskega filma: Cvetje v jeseni, ki sem ga izbrala zaradi odlične literarne predloge, odlične glasbe in lepih prizorov narave Škofjeloško-Cerkljanskega pogorja. Pa seveda zato, ker v njem nastopata starosti slovenskega filma - takrat še zelo mlada Milena Zupančič in Polde Bibič.
Naslovnica DVD-ja
Naslednjič pa kaj bolj veselega!
torek, 1. marec 2011
Povodni mož se na poti v Beograd ustavil ... v Banjaluki
"Pa ni blizu, ni blizu do bele Turčije, kjer v Donava bistra se Sava izlije ... " Tale verz, ki ga je takega naredil naš Povodni mož Metod, je postal kar moto gostovanja Kresnic v Banjaluki. Kamorkoli se je mudilo, je nastopil verz s tem pa ... In mudilo se je ves čas, ker je bil urnik zelo natrpan. Pa kljub temu smo se imeli zelo lepo. Resnično smo vsi uživali v glasbeno-dramski uprizoritvi Povodni mož - tako nastopajoči kot obiskovalci, ki se jih nabralo presenetljivo veliko. Ne glede na to, da jih veliko ni razumelo vsake besede, ne dvomim, da smo uspeli med vse poslušalce ponesti lepoto univerzalnega jezika - glasbe, pri čemer moram izpostaviti našo Tino, ki je tako občuteno pela Prešernove najlepše pesmi (ob pesmi O, Vrba se je milo storilo marsikomu v dvorani, če katera pesem, potem namreč ta, predstavi občutenje človeka ob odhodu iz domačega kraja in veliko jih je bilo v dvorani, ki so temo te pesmi seveda občutili na lastni koži ...).
Spremljevalni program pa tudi pester - zabavno-resen bi rekla: od zabave do ni važno katerih ur v klubu Mystique, kjer sta nas navdušila kitarista z odličnimi priredbami za nas bolj ali manj znanih (predvsem jugo) melodij, do ogleda mesta in samostana Marije Zvezde naslednji dan, kjer se nam je pridružil tudi konzul Aladar Belec. Seveda pa vse to v zelo prijaznem gostiteljskem objemu članov društva Slovencev Triglav.
Manca Čujež je o tem dogodku nekaj napisala tudi za siol, meni pa spet blagohotno posodila fotografije za objavo na blogu (vse z resnega dela (nastopa in iz samostana) so njene, z zabavnega dela pa Nušine - itak:), vsaj z ogleda mesta pa tudi avtorske).
Manč in Nuš, hvala za dovoljenje za objavo.
Spremljevalni program pa tudi pester - zabavno-resen bi rekla: od zabave do ni važno katerih ur v klubu Mystique, kjer sta nas navdušila kitarista z odličnimi priredbami za nas bolj ali manj znanih (predvsem jugo) melodij, do ogleda mesta in samostana Marije Zvezde naslednji dan, kjer se nam je pridružil tudi konzul Aladar Belec. Seveda pa vse to v zelo prijaznem gostiteljskem objemu članov društva Slovencev Triglav.
Manca Čujež je o tem dogodku nekaj napisala tudi za siol, meni pa spet blagohotno posodila fotografije za objavo na blogu (vse z resnega dela (nastopa in iz samostana) so njene, z zabavnega dela pa Nušine - itak:), vsaj z ogleda mesta pa tudi avtorske).
Manč in Nuš, hvala za dovoljenje za objavo.
Žive naj vsi narodi
"... al' lepši od Urške (Maja Blaj) ni b'lo nobene ..."
Ti si kriva, ljubezniva, deklica neusmiljena ...
"Al' hot'la bi z mano plesati?"
Ti si moja ljubezen
Tina, še zdaj imam kurjo kožo - hvala!
Zahvala predsednici Mariji Grbić
Potem pa si je Povodni mož vzel čas za sestrico ...
... sestrica pa se je fino počutila ...
Ekipa v Mysticu s pevcem in kitaristom Dejanom Zorićem ter natakarji
Sobota pa seveda na piaci
Kod krivog sata
Pa malo šetnje ...
No, eni še kar niso mogli nehat igrat ...
... pa še kar ne ...
Prepovedan promet, Marija, ne skrbet, samo za avtomobile :)
Tule je bila koncentracija že malo slabša ...
... sledila je namreč pavza za NAKUPE!!!
Dona nobis pacem je kljub nekaterim malo načetim glasovom v samostanu Marija Zvezda odlično donela
Smo si podobni?
In še gasilska za sam konec ....
Pust v Prijedoru
Pust v teh koncih ni ravno poznan. Imajo krofne, a jih ne povezujejo s pustom in maškarami. Maskenbal se, kolikor sem uspela razbrati iz pogovorov, gredo otroci, nikakor pa ni množičnih pustovanj, kot smo jih navajeni v Sloveniji. Tudi trgovine še tega niso zaznale kot tržne priložnosti, tudi v Mercatorju nisem mogla najti niti ene maske ... A Slovenci v Prijedoru so se pod vodstvom predsednice društva Alenke Uduč organizirali in maškerado pripeljali na ulice in med sabo povabili vse Prijedorčane. Za prvič se nas je nabralo kar nekaj in prav prijetno je bilo ...
Kar lepo število se nas je nabralo v sprevodu skozi mesto ...
Učenci z učiteljico - je Sončnica ali Smrt?
Slovenske maškare uokvirjene s sinom in mamo Sikirić
Komisija s predsednico Alenko Uduč, no črnko, na čelu
Ekipa Slovencev
Naročite se na:
Objave (Atom)