Zaključili smo

Tudi drugo šolsko leto je za nami. Bi rekla, da smo si kar vsi enotni, da je slovenščina lepa. V besedi sami, z glasbo pa sploh ... Potem pa še Slovenija ter Slovenci in Slovenke, a ne?

Tako kot vse države in ljudje sveta, kjer so doma, prosto po Pavčku, mir, ljubezen, dobrota. In v vsem tem me je prepričala tudi, čeprav velikokrat označena za nemirno, neljubeznivo in sovražno, Bosna in njeni ljudje.

Skupinica v Tesliću se je letos zelo razširila - bravo, Tesličani!

Na prijedorske fotke še čakam.

V Banjaluki je bilo živahno in množično kot vedno

 

Predsednica Marija Grbić je povedala, da sodelovanje še zdaleč ni končano

Skupinski posnetek z banjaluškimi učenci, kolikor se nas je nabralo na Slovenskih dnevih v Slatini

Zakaj pa ne zaključki?

Ob koncu vsekega obdobja radi delamo zaključke ...

Dopolnilni pouk slovenščine je v krajih, kjer sem učila (Banjaluka, Prijedor, Slatina, Teslić), zagotovo dobil še kakšnega slušatelja več. Vsekakor vzpodbudno za moje nadaljevalce in slovenščino nasploh.

Banjaluka me je navdušila tudi kot mesto, kjer se da polno živeti - tako v družabnem, kulturnem kot športnem smislu. S predsodki, s katerimi sem se srečevala ob odločitvi za novo službo, češ da še "tam dol" vedno divja vojna, da je vse skupaj še vedno kakšnih 100 let za Evropo, so se popolnoma razblinili. Ljudje so kot pri nas - eni prijazni, drugi manj, vsekakor pa je v njih začutiti več srčnosti, odprtosti, zaupljivosti in nezaigranega zadovoljstva kot pri nas. Kar večkrat sem doživela, da so mi dali v pekarni, pri šivilji, pri frizerju, če nisem imela drobiža ali mark pri sebi, storitev kar na zaupanje, kar me je spomnilo na našo dobro slivniško Anko, kjer se to še tudi lahko zgodi. Se pravi ta odnos človek proti človeku in ne le človek kot del sistema proti drugemu ...

Banjaluka z enega od okoliških hribov

No, to, da so avtu po celi desni strani in na haubi naredili ris, pa to, da sem v zadnjega pol leta naletela na skrajno destruktiven odnos do svojega dela pri prijedorski predsednici, je moji bosanski izkušnji dalo malo grenkega priokusa. V prvem lahko rečem le jebiga, saj tako rabim nov avto J , v drugem pa velika šola za pravočasno umikanje v bitkah, kjer se dela le na argumentu moči. Juhuhu!!!

Evo, pa izbrala sem svojih 5 najljubših srbskih besed - očitno me š-ji in podobne močne črke kot č, ž privlačijo + seveda razne zanimive besede za stvari:

• mašta (domišljija)
• čežnja (hrepenenje)
• ljubičica (vijolica)
• visi baba (zvonček)
• snježko belić (sneženi mož)

Hu, pa Ivica i Marica za Janka in Metko sta me tudi nasmejala.

Potem pa še razni slovenski neologizmi, mišljene po srbsko, med katerimi je zagotovo tvorjenka dolgočasen za človeka, ki dolgo živi. J

Zdaj pe le še novim življenjskim sladkostim nasproti - SPET DOMA!

Mednarodni prevoz pokojnikov

Že večkrat so mi v oči padli kombiji z napisom kot na sliki, tokrat pa sem enega tudi ujela. In sem razmišljala: toliko jih je po svetu teh mojih Bosancev, a želja večine najbrž, da bo pokopana v domači zemlji. Kaj je to s to domačo zemljo, da tako vleče? Nekaj bo že na njej, a ne?

In še ena velika noč

Neobičajno mirna je bila ta nedelja. Seveda - velika noč, tokrat pravoslavna! Najvestnejši verniki so lahko šli k prvi maši (k uranku) že ob 6 h, potem pa so se, vrnili v svoje domove - po tišini v svojem bloku in tudi mirnem ozračju v mestu pa predvidevam, da jih je šla večina na selo. Tale zveza ići na selo je tukaj zelo pogosto rabljena in nikakor ne najdem ustreznega prevoda zanjo: pomeni nekako iti k babici in dedku oz. sorodnikom na vas, ampak ko nas po vikendu ali kakih praznikih kdo vpraša, kje si bil, pa četudi si bil na vasi pri sorodnikih (saj najbrž je tudi pri nas resnica, da se mestni ljudje med vikendom radi na vasi, na podeželju), ne rečemo na vasi. Kako pa? Če imamo na vasi vikend, potem na vikendu. Če imamo na vasi stare starše, potem pri starih starših. Hm, bi bilo kakšne mestne ljudi za vprašat ...
Potem pa še to: prav zanimivo je srečat sveštenika (duhovnika), ko parkira avto pred tvojim blokom. Ja, moj sosed je - in od drugih ljudi ga loči le dolga črna obleka, sicer pa je po svojem načinu življenja s službo, družino in domom le eden izmed nas - bi rekla, nekako bolj domač ...

Marijin piretak za okus pravoslavne velike noči

Velikonočno v Prijedoru

V Prijedoru učim malo skupino otrok, ki pa je toliko bolj prizadevna in dovzetna za kakršnekoli pobude. Tako smo veliko soboto praznovali tudi pri pouku slovenščine - najprej smo prebrali članek o veliki noči, potem pa si tudi sami privoščili malo prazničnega vzdušja - z barvanjem pirhov. Nastale so prave mojstrovine - otroci so bili navdušeni nad lastnimi izdelki, jaz pa nad njimi, ki so se tako veselili druženja ob delu. Pa še sama sem se nekaj naučila: plesti venček iz marjetic - 7-letna Ivana je bila moja učiteljica.

Takole smo začeli ...

Eni režejo nogavice, drugi že vstavljajo jajce

Jajce je treba v nogavico dobro zavezati

Sonja in Ivana pri ustvarjanju

 

Pomoč mlajšim

Potem pa že radovedno kukanje, ali so jajca že obarvana

Hu, smo bili neučakani, da se jajca sploh niso mogla ohladiti

Prva lepotica

Prve štiri so bile res najlepše

Najmlajši pa že pri barvanju jajc za na oglasno desko 

Denis je pomagal dekorirati košaro

Tijana je dekoracijo finiširala - tudi s pomočjo Ivaninega venčka

Potem pa le še končni izdelek - multikulturni, v sredino smo namreč postavili piretak - krušni venček, kamor pravoslavni verniki postavijo velikonočno jajce

 

Potem pa venček učencev ob velikonočnem izdelku

Še velikonočni venček z učiteljico

Pa ponosni učenki

Močerad

Ob uganki Nataše Konc Lorenzutti Deževje, močo ima rad, pravijo mu ... (MOČERAD, seveda) razlagam otrokom, kaj je to. In oni, ja, daždevnjak. Jaz pa, pa ne deževnik. To je kot kuščar, samo da je črn z rumenimi pikami. Oni pa spet: ja, daždevnjak. Aha, torej rečete vi njemu daždevnjak. Kako pa potem rečete našemu deževniku - temu črvu, ki pride na plano predvsem ob dežju? Kišna glista! Aha, vse jasno: daždevnjak, ki zveni kar malo slovensko, in kišna glista, ki že zveni dosti po njihovo za slovenska močerad in deževnik. Močerad ne zveni kar nič po slovensko - tako na prvi pogled, na drugega pa že malo: tak, ki ima rad močo, mokroto. Aha! In tudi etimološki slovar mi pritrdi, poda pa še eno razlago: da bi lahko beseda izhajala iz praslovanskega močer, ki pomeni deževnika ali mokro golazen (tudi v slovenščini imamo močerila za človeško ribico) in izpeljanke na osnovi hed- v pomenu jesti. In če je domneva pravilna, bi lahko močerad v osnovi pomenil tudi takega, ki je deževnike. Biologi, ali to drži?

Spati kot ...

Lepši del mojega trenutnega posla je ravno to poigravanje z jezikoma, ki sta si sicer dosti različna, a podobna ravno toliko, da se nasmejiš ...

V soboto smo se srečali z besedami iti v pokoj, pokojnina, upokojonec - in so se učenci nezimerno zabavali, ko so razmišljali o slovenščini po srbsko: pri njih pokoj namreč povezujejo samo z večnim pokojem - smrtjo. In potem so razpredali, če ni pokoj (po slovensko) pravzaprav res že pokoj (po srbsko)ali vsaj priprava nanj ... Kakorkoli - potem pa je sledila še samo izjava ene učenke: no ja, pa saj smo Bosanci edini narod na svetu, ki ne reče, da nekdo spi kot otrok ali beba, ampak da spi kot zaklan. In sem jo potolažila, da pa v slovenščini spimo kot ubiti.