Navdahnjena od maila moje prijateljice sem ponovno poiskala meni najljubše misli iz Malega princa in jih dajem v branje vsem mojim "udomačenim" ...
"Lisica sem," je rekla lisica.
"Igraj se z menoj," je zaprosil Mali princ. "Tako žalosten sem..."
"Ne morem se igrati s teboj," je dejala lisica. "Nisem udomačena."
/.../
"Kaj je to udomačena?"
/.../
"To je nekaj, kar je že dolgo pozabljeno," je rekla lisica. "Pomeni pa ustvarjati vezi... /.../ Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugimi lisicami. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu. /.../ Moje življenje je pusto. Jaz lovim kokoši, ljudje lovijo mene. Vse kokoši so si podobne, vsi ljudje so si podobni. Dolgčas mi je že. Če pa me udomačiš, mi bo v življenje posvetilo sonce. Spoznala bom korake, ki bodo drugačni od vseh drugih. Drugi koraki mi prinašajo smrt. Tvoji me bodo izvabili iz brloga kot pesem. Poglej! Vidiš tam doli žitna polja? Ne jem kruha. Kaj bi z žitom? Žitna polja me ne spominjajo na nič. In to je žalostno! Tvoji lasje pa so zlati kot žito. Ah, kako lepo bo, ko me boš udomačil! Žito, ki je zlato, me bo spominjalo nate. Ljubila bom celo veter v žitu... /.../ Prosim, udomači me," je rekla.
"Prav rad," je odgovoril Mali princ, "le časa imam malo. Prijatelje moram najti in spoznati še marsikaj."
"Le tisto spoznaš, kar udomačiš," je dejala lisica. "Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev. Če bi rad imel prijatelja, me udomači!"
"Kaj je treba storiti?" je rekel Mali princ.
"Treba je biti zelo potrpežljiv," je odgovorila lisica. "Skraja boš sedel v travi bolj stran od mene kot zdaj, takole. Pogledala te bom od strani, ti pa boš tiho. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko sedel malo bližje ..."
Drugo jutro je Mali princ spet prišel.
"Bolje je prihajati ob isti uri," je dejala lisica. Če prideš, recimo, ob štirih popoldne, bom začela postajati srečna že ob treh. Bolj ko se bo bližal čas, srečnejša bom. Ob štirih bom nestrpna in nemirna; čutila bom, kako je sreča dragocena. Če prideš, ne da bi vedela kdaj, potem ne bom nikoli vedela, kdaj naj začnem biti srečna ... Obredi so potrebni."
"Kaj je to obred?" je vprašal Mali princ.
"Tudi to je nekaj, kar že skoraj ni več v rabi," je rekla lisica. "To je tisto, zaradi česar je kak dan drugačen, kot so drugi dnevi, kaka ura drugčna od drugih. Obred imajo na primer moji lovci. Ob četrtkih plešejo z vaškimi dekleti. Četrtek je torej čudovit dan! Takrat grem na sprehod tja do vinograda. Če pa bi lovci plesali kadarkoli, bi bili vsi dnevi enaki in jaz bi ne imela nobenih počitnic."
Tako je Mali princ udomačil lisico. Ko pa je prišla ura slovesa, je lisica rekla:
"Ah, jokala bom ..."
"To je tvoja krivda," je odgovoril Mali princ. "Meni sploh ni bilo do tebe, ti si hotela, naj te udomačim."
"Seveda," je dejala lisica.
"Tudi ti boš jokala!" je dejal Mali princ.
"Seveda," je rekla lisica.
"Torej nisi s tem nič pridobila!"
"Pridobila sem," je dejala lisica, "zaradi pšenične barve."
Potem je dodala:
"Pojdi spet k vrtnicam. Razumel boš, zakaj je tvoja vrtnica edinstvena na svetu. Potem se vrni, da se posloviva, in jaz ti bom podarila skrivnost."
Mali princ je stopil k vrtnicam.
"Čisto nič niste podobne moji vrtnici, ve niste še čisto nič," jim je dejal. "Nihče vas ni udomačil in ve niste nikogar udomačile. Take ste, kot je bila moja lisica. Bila je samo lisica med tisoči drugih lisic. Toda odkar je moja prijateljica, je edinstvena na svetu."
In vrtnice so bile v veliki zadregi.
"Lepe ste, ampak prazne," jim je še rekel. "Zaradi vas nihče ne bi šel v smrt. Seveda, navaden popotnik bi mislil, da je moja vrtnica podobna vam. Toda mnogo važnejša je kot ve vse skupaj, zakaj ona je tista, ki sem jo zalival, ona je tista, ki sem jo pokrival, ona, ki sem jo ščitil z zaslonom. Zakaj ona je tista, zaradi katere sem uničil gosenice (razen dveh ali treh, da bi se iz njih razvili metulji). Zato, ker je ona tista, ki sem jo čul pritoževati se ali se bahati, včasih pa tudi molčati. Dragocena zato, ker je moja."
In se je vrnil k lisici.
"Zbogom," je dejal ...
"Zbogom," je rekla lisica. "Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno."
"Bistvo je očem nevidno," je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.
"Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena."
"Zaradi časa, ki sem ji ga žrtvoval ..." je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.
"Ljudje so to resnico pozabili," je rekla lisica. "Toda ti je ne smeš pozabiti. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico ..."
"Odgovoren sem za svojo vrtnico ..." je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.
Približno 15 nas je bilo. Film jim je bil všeč, čeprav vem, da ga niso mogli v tej narečni odmaknjenosti popolnoma zaobjeti, so bile pa nekaterim gotovo blizu Gajaševe jugonostalgične reprize, vsem pa najbrž sporočilo o ljubezeni in "zdravi kmečki pameti", ki za pedofilijo in posilstvo ne najde opravičila in ki ne dovoli, da se poigrava z iskrenemi čustvi ...
