Tako lepi dnevi so v letošnji jeseni, da jih le stežka preživim v stanovanju, kadar bi pač tam lahko bila ... Tako sem konec oktobra na izlet povabila Majo. Na Manjačo, čeprav so me ob tej napovedi vsi čudno gledali, češ kaj boš tam gor delala ...
U, prekrasna je, ena sama širjava, tokrat oblečena v jesenke barve, ponekod pa pobeljena s snegom, da sem jo poimenovala kar bosanska Mongolija oz. banjaluški Tibet ...
(MAJA, HVALA ZA FOTKE IN DOVOLJENJE ZA OBJAVO!)
Po jesenski gor ...
... po zimski pa dol ...
Za sabo pa sva pustili banjaluško meglo, čeprav ta ni naporna kot v Ljubljani, saj se dvigne dosti zgodaj dopoldne (baje zahvaljujoč zaprtju ene izmed glavnih tovarn v Banja Luki - tvornici papira Celex - evo, vsaka stvar je za neki dobra)
Panorama
Nina nabiralka jesenskih plodov
Ustavili sva se pri rojstni hiši Petra Koćića - narodnega pisatelja in buditelja s konca 19. stoletja
V Banja Luki je po njem poimenovan en zelo lep parkec v središču
Potem pa sva jo mahnili na tale hribček ...
... in bili nagrajeni s pogledom, da se ti - prosto po MI2 - duša smeji
Pogled od zgoraj dol ...
... in pogled od spodaj gor
Spominska
Pa še ena gasilka za spomin
Sneg in listje ...
... klizavo in nevarno
Barvna simfonija
Očarana nad črnino zemlje, a na fotki se seveda ne vidi
Še enkrat pogled na prehojeno ... krave pa se čudijo tema dvema turistkama
In sva bili že nazaj na teritoriju grada Banja Luka
Potem pa sva si ogledali še slapove Krupe
Tihožitje
Groza ob zavedanju moči reke
Maja si je kljub vsemu upala ...
Ja, za konec pa sva vrgli oko še na del proge, kjer je 2009 potekalo svetovno prvenstvo v raftingu ... ZANIMIVO!
Ni komentarjev:
Objavite komentar